Crna prst-Rodica-Vogel

Črna prst 1844m - Rodica 1964m - Globoko 1800m - Planina Razor 1286m.  31. avgust - 1 september 2006.

Home

IP

Greben Spodnjih bohinjskih gora posnet s Kobilje glave. Zajete so (od desne proti levi, kakor sem jih prehodil): Črna prst, Raškovec, Rodica, dolgi hrbet Lepe Suhe, Šija, sedlo Vratca in Vogel.

        Tri muhe na en mah

Lani, ko sem prvič obiskal Črno prst, sem naletel na slabo vreme in z reportažo ni bilo nič. Letos bi bil rad obiskal Rodico pa sem se pomišljal glede višine pristopa (1230m). Zato sem modro sklenil, da bom prečil celotni greben, in se izognil velikim višinskim razlikam. Lahko bi rekel, da sem ulovil dve muhi na en mah ali celo še tretjo, saj sem prečil še Šijo. Tura se je, seveda, podaljšala na dva dneva.
P
rečenje Spodnjih Bohinjskih gora od Črne prsti do planine Razor ni kak poseben gorniški podvig. Je pa kar dolga tura, ki pohodnika nagrajuje s čudovitimi razgledi ves čas, od starta do cilja. Ob lepem vremenu pogled sega do Triglava in do morja in od Krna do Grintovca. Sicer pa je zanimiv že sam svet po katerem hodiš.

Vasica Kal nad Podbrdom. Do tu pride asfalt.
Slabih 500m v.r. si "prišparam", če se pripeljem do te odmaknjene vasice pod Črno prstjo. Od tu naprej pa peš po gozdni cesti do Sedla kjer se priključim "pravi" poti iz Podbrda.
 
 
  Pogled z roba vasi proti vrhu Črne prsti.
 
 Počivališče na Babjem zobu.
 
 
 
  Kontni vrh (nadaljevanje grebena) posnet s počivališča.
 

 Levo: Lajnar, desno: pobočje Porezna, spodaj: vas Petrovo Brdo, v ozadju: Tošč ? in Blegoš.  Posneto s počivališča Babji zob.
 
  Pogled čez Baško grapo s travnikov  pod vrhom Črne prsti.

Desni vzdolžni greben: Znojilski greben. Prečni greben na sredi: Kojca. Na levi: predvrh Porezna.

Na obzorju: žagasti profil Trnovskega gozda.

 

Repičasta preobjeda (Aconitum napellus). Zelo strupena! Raste po pašnikih in travnikih na Črni prsti.

Travniki se širijo nad gozdno mejo vse do vrha.

 
     
 
Meni neznana vrsta, posneta v bukovem gozdu  pod Črno prstjo.

 

 

 

Križišče poti na sedlu Čez Suho (1760m). Vrh v ospredju: Lisec.
Na obzorju: Triglav.
 

 
  Znameniti črni skriljevec, ki je dal ime gori. Očitno se izpira  hitreje kot apnenčaste  skale okrog njega. Ga bo kmalu zmanjkalo?

Koča pa seveda ni ogrožena saj sedi trdno na apnencu.

 
Pobeljeni Kočna in Grintovec izstopata na horizontu. V isti vrsti: Storžič na levi in Kalški greben na desni s Krvavcem na skrajni desni.

Bliže v ospredju se raztezajo temni gozdovi Pokljuke in Jelovice.

Še bliže: Kobla in Lajnar?

Čisto spredaj: Kontni vrh.

 
 
 
Izhodiščna vasica Kal s ptičje perspektive.                                 Bela koča na Črni prsti!.
 

  Kot zobje skrhane žage se vrstijo vrhovi gorskega grebena. Svet, ki ga bom odkrival jutri.
 
 

Bohinjsko jezero in Ribčev laz z vrha Črne prsti.

Črna prst in z njo celotni greben, je zelo obiskana gora. Ugibam kaj bi lahko bil vzrok za  tolikšno zanimanje: Čudovit razgled?... bližina turističnih krajev?... znamenita smučišča?... sorazmerno lahek dostop?...možnost prečenja?... čudovita flora? ... morda celo posebno lesketajoče zvezde na nebu ...?!
Šalo na stran; ko sem ponoči stopil iz koče, sem imel kaj videti! Mestni ljudje sploh ne vemo kako izgleda zvezdnato nebo v jasni noči brez lune, v gorah.

 
Njegovo Veličanstvo Triglav posneto s Črne prsti. Osvetljuje ga popoldansko sonce (15:49).

Če pozorno pogledam, opazim Triglavski dom in Dom Planika.

 
 
Ratitovec. Ni ga mogoče zgrešiti. Izdaja ga njegovo strmo južno pobočje.
 
 
 
    Dan gre h koncu. Večerne meglice zastirajo horizont.
Dom Andreja Žvana na Poreznu.
 
 
 
    Sonce se odpravlja počivat v svoje mehke oblačne blazine.
 

Čaka me naporen jutrišnji dan: Prečenje na Rodico ali morda na Vogel (Planina Razor). Dokončno se bom odločil jutri glede na razmere. Zdaj pa lepo spat, da bom jutri spočit!. Tudi tu je pomagala omemba groznega smrčanja. Dobil sem posebno sobo (s pogledom na Porezen).

 

Sonce bo vsak čas pokukalo izza Kočne.
 

Bil sem pokonci že pred svitom, da ne bi zamudil zarje.
Podatek na tabli pri vratih koče mi potrjuje, da se ne odpravljam na kak sprehod. Vendar: vreme je lepo, razpoloženje je dobro, torej grem! Ja! Času na tabli moram prišteti še urico hoje od koče do avta.

 

   
 
 

Staroslovanski bog Triglav si je uredil udoben fotelj!. Z njega je imel širok razgled čez ves južni del svojega kraljestva, vse do morja!

Jutranji pogled na Triglav. (7:27)Sence so se  preselile na nasprotno stran.

 
 
 
Začetni prepadni greben je do Rodice edini zahtevnejši prehod. Tu se najde tudi kakšna zanemarjena zajla. Ugotovil sem (lastna boleča izkušnja), da je bolje ne jim zaupati.
 

Pogled nazaj na Vrata in na Četrt (vrh na levi). V ozadju je značilno zarezana Črna prst.
 
Mimo Četrta krenem proti Konjskemu vrhu ...
 
 
 
  ... mimo Konjskega vrha ...
 
... in mimo Poljanskega vrha preidem na severno stran Matajurskega vrha (v ozadju) ...
 
 
 
   ...pustim Matajurski vrh na levi, Zaobidem globel Matajurc ...
 
  ... in se usmerim  proti V. Raskovcu.

 Obidem ga po južni strani ...

 
... in grem dalje proti Suhi Rodici.

Prepadna stena z zanimivimi pokončnimi skladi je menda priljubljeni plezalski cilj. 

 
 
  Obidem Suho Rodico po severni strani in nadaljujem proti Rodici (zašiljeni vrh v ozadju).

Del poti do Rodice bo še naprej slalom po grebenu.

 
 
Pred mano je predvrh Rodice ...  ... zdaj pa proti pravemu vrhu Rodice (v megli).
 
Bom z Rodice lahko videl le meglo?
Prav nič se je ne veselim.

 
 

 
 

 

  Steza z Rodice se spušča proti vasi Grant.

Višinska razlika: 1231m.

 
 
  Končno stojim na vrhu Rodice. Megla se je na srečo razkadila. Spet je Triglav bister in čist.
 
Ugotavljam, da se me megla  prijazno izogiba. Preselila se je na že prehojeni vrh.
 
 
Obvezni dokument za sedanjce in zanamce


Vasici Rut in Grant ležita na sončnih ravnicah  globoko pod Rodico.
 
 
Nazadnje še pogled proti še zamegljenemu zahodu. Mehka in valovita pokrajina deluje skoraj neresnično po vsem kar sem videl in doživel do tu.
 
 
Kljub precej poznemu letnemu času, se bogata flora še vedno iskazuje z bujnim cvetenjem. Mi kdo lahko pove imena teh rož?
 
 

Čas je, da se odločim kako naprej. Naj nadaljujem ali naj sestopim v Grant?.
Po oceni dolžine poti, časa, ki ga še imam do noči, in energije, ki jo še premorem, sem sklenil, da bom nadaljeval prečenje do planine Razor.
Silno globoki sestop v Grant se mi ne zdi prav nič vabljiv. Mehke in valovite trate proti zahodu pa kar vlečejo ...

 
 
Odločno stopim na valovite trate ... tem tratam se v resnici reče Lepa Suha.
 
 
 
      Lepa Suha je dokaj dolga trata. Dober poldrugi kilometer po grobi oceni.
 
Iz megle, ki se je medtem zgostila v oblake, se že jasno izrisuje pobočje Žabiškega Kuka. Na levi, onstran Kuka, se svetlikajo beli hlevi Planine Kuk, mimo katerih gre moja pot domov.
 
 
  Mehke trate je zdaj nepreklicno konec. Spustiti se bom moral v globoko sedlo Čez Suho. Na meji vidljivosti pa je vrh Šije.
 
  Iz sedla Čez Suho se dvigam na vrh Šije.

Od Šije se proti desni vleče Visoki Orlov rob.

 
  Pogled z Orlovega roba nazaj na Sedlo Čez Suho in Lepo Suho.

Megla je žal zabrisala pogled na Rodico.

 
 
Odcep po Orlovem robu proti smučišču Vogel.   Stopam mimo Šije in nadaljujem proti Vrhu Dlani (travnati vrh).
 
  Pogled z Vrha Dlani. Pred mano je vrh brez imena 1754m. Za njim še manjši predvrh s katerega je spust v gorski prelaz Vratca.

 V ozadju se bočita masiva Vogla in Žabiškega Kuka.

 
 
V prvem planu pobočje vrha brez imena 1754m. V daljavi: Vrh nad Škrbino, Podrta gora, Zeleni vrh ...   Vrh Vogla se je za trenutek pokazal iz megle. Tik pred mano so Vratca, globok gorski prelaz.
 
  Sestop v  škrbino Vratca: najnižja točka celotnega prečenja (1668m).

Na nasprotni strani se dviga  predvrh Vogla.

 
 
Z najnižje točke je na vrsti vzpon na predvrh Vogla (1794m).   S predvrha prehajam na masiv Vogla.
 
  Pogled nazaj  s predvrha Vogla.na pobočje vrha brez imena in na Vrh dlani za njim.

Ne spomnim se, da bi bilo na tem sestopu kako varovalo.

 
Pobočje Vogla. Drzni in izurjeni planinci lahko grejo po grebenu naravnost proti vrhu. "Normalni" pohodniki pa raje obrnemo desno po pobočju proti Globokemu. Čisto brez plezanja pa vseeno ne gre. Steze čez kamnite sklade seveda ni videti. Viden je le izhod na drugi strani.
 
   

Na meliščih onstran apnenčevih skladov spet lahko sledim stezi.

 
 
 

 

Najhujše je mimo. Pobočje postaja bolj položno. Steza se zložno vzpenja proti Globokemu..
 
 
Odcep proti vrhu za "normalne" pohodnike. Na vrhu Vogla sem bil nazadnje lani (Glej stran Vogel). Zato bom tokrat nadaljeval proti Globokemu.   Megla se je razblinila in Vogel je zasijal v soncu (pogled nazaj).
 
Prosim počakaj
Prelaz Globoko je zadnje sedlo vidno na skrajni desni slike. Pot od Vogla do Globokega in Planine Razor sem že opisal na strani Vogel, zato je ne bom ponavljal.
 
JULIJSKE ALPE – VZHODNI DEL  1:50.000.  Izdala  Planinska zveza Slovenije 1996.Dovoljenje za uporabo kart: Štev.: ZO/P-0002 z dne 03. 01. 2008 Planinski zvezi Slovenije se zahvaljujem za dovoljenje uporabe zemljevidov.  Kljub požrtvovalnemu delu planinskih delavcev je mogoče, da bodo uporabniki karte našli posamezne odseke poti tudi v slabšem stanju. Zaradi varnosti je priporočljivo, da se planinci informirajo o dejanskem stanju poti v planinski postojanki ali pri območnem planinskem društvu.   Z Globokega še enkrat posnamem Triglav, da nazorno prikažem kakšen del kroga sem naredil okrog njega od začetka poti.

Čaka me še sestop do koče na Planini Razor in hoja po gozdni cesti do rampe TNP kjer me bo čakal dogovorjeni prevoz. Skupno še kaki dve uri hoje.

Nazorno prikazano prehojeno pot si lahko ogledaš na zemljevidu

           Home
Fotografija, besedilo, koncept in izvedba: Ivan Pavlovec - Avtorske pravice pridržane. All rights reserved.