Krn

Krn, 2244m, 24. 8. 2007

Pogled na Krn od koče na Planini Kuhinja ob sedmih zjutraj.

Vroči Krn

Vzpon na Krn sem odložil na pozno poletje, saj sem pričakoval, da bo na pristopnem južnem pobočju v sončni pripeki zelo vroče. Za razliko od senčnega pristopa iz Lepene je južno pobočje ena sama travnata vesina, na kateri senco lahko nudi le kak usmiljeni oblak. Gledano od koče Kuhinja (991m), se vrh ne zdi posebno visok. V resnici pa je do vrha še spoštljivih 1253m v.r..Da se v polni meri zaveš razsežnosti te ogromne gore, ki jo optično zvišuje še posebno nizko korito Soče (200m), se lahko odpelješ na vrh Kolovrata onkraj Soče, tudi sicer zanimivega izletišća.

Koča na Planini Kuhinja (991m), izhodišče za vzpon na Krn.

Na širokem pobočju Krna se pase živina iz številnih okoliških planin.

Jutranja megla nad Sočo.

Na široki ravnici pod mano se med drevesi popolnoma skrije koča na planini Kuhinja.

Onkraj Soče po grebenu Kolovrata teče državna meja z Italijo. Po slovenski strani grebena je speljana zelo razgledna, turistično zanimiva cesta (objekti iz prve svetovne vojne).

Pl. Slapnik (1260m).

Planina Zaslap (1360m).

Planica (1376m), jugozahodni Krnov podaljšek

Kožljak (1587m), šiljasti vrh nad Planico. V ozadju značilni stožec Matajurja.

Počitek na Legerju (1600m) razgledni skalni polici na prepadnem robu nad Drežnico. V ozadju pobočja se sveti streha planine Leskovca (1230m). Nad njo se dvigata Maselnik in V. Stador med kateriima se strmo spušča steza iz Lužnice. Po njej se bom jutri vrnil na Pl. Kuhinja.

Mrzli vrh (1359m) posnet z Legerja. Na njem so še mnoga pričevanja iz prve svetovne vojne.

Na sedlu se sveti streha Planine Pretovč.

Z Legerja proti zahodu se svet spušča prepadno v Drežnico.

Greben Stola (na sredini slike) se vleče od Drežniških Raven proti zahodu. Med njim in Polovnikom (na desni), priteče Soča iz Trente in se spusti levo za Volnikom (temni pogozdeni vrh) proti Kobaridu.

Na levi se od Breginja spušča dolina Blato proti Kobaridu..

Nad Legerjem se pobočje vse bolj strmo dviga proti vrhu Krna. Steza premaguje strmino s cikcakanjem ob prepadnem pobočju.

Zahodni rob pobočja je strmo odrezan proti Drežnici. Proti jugu se loči greben Kožljaka in Planice. Stisnjena pod njima je vas Koseč, v dolini ob Soči pa Smast in Idrsko V ozadju je sedlo med Kolovratom in Matajurjem z vasjo Livek in mejnim prehodom z Italijo.

Zadnji koraki so najtežji, pa tudi najbolj motivirani.

Razvaline in razrito okolje kažejo na hude boje med prvo svetovno vojno.

Končno na vrhu! Sicer je do pravega vrha še nekaj deset metrov, vendar ga bom pustil za jutri.
Komaj sem odložil nahrbtnik, že je megla objela vrh in kočo. Kmalu je začelo deževati.
Kot se v teh krajih dogaja, je že pred večerom spet posijalo sonce .

Večerni mrč je nekoliko poslabšal vidljivost, vendar še lahko ločim konture Tržaškega zaliva. Bliže pred mano leži Beneška Slovenija.

Dež je zbistril ozračje nad Dolomiti. Če se ne motim sta zadaj za Rombonom (na sredi slike) znamenita Viš in Montaž.

Sončni zahod po nevihti nad Benečijo.

Krn je množično obiskana gora. Premajhno kočo so nedavno povečali pa je vseeno med ploho komaj sprejela vse obiskovalce. Čez noč pa smo ostali le redki, tako, da ni bilo gneče, ki sem jo pričakoval. Tudi tokrat sem bil pokonci že dovolj zgodaj, da sem se povzpel na vrh že pred zoro. Malce razočarali so me rahel mrč in oblaki na vzhodu.

Novi dan se poraja za devetimi gorami. Pogled z vrha Krna ob 7.06.

Devetdeset let po vojni je Krn še vedno ovit v bodečo žico.

Pogled na Krnsko jezero s Krna. Lahko si predstavljam, kako je v ledeni dobi led drsel po pobočju, kot po lijaku, da je izril kamnino in izdolbel jezero. V ozadju nezgrešljivi Triglav.

Spuščam se na sedlo Krnska škrbina (2058m) pod kopasto Batognico (2164m). Steza se prebija po njenem pobočju naprej proti Pragu.

Zelo strme stopnice vodijo s sedla na vrh Batognice (glej povečavo).

Zadaj se loči šiljasti Vrh nad Peski (2176m). Vrh iz močno krušljive kamnine pošilja vsenaokrog velike količine grušča in tvori ogromna melišča.


		Vse kar je ostalo od topa in se ni dalo odnesti. Od stopnic, ki vodijo na vrh Batognice je ostalo komaj kaj. Vseeno se jim da slediti. Zgradili so jih Italijani med prvo svetovno vojno.

Po izročilu naj bi se Batognica med prvo svetovno vojno znižala za nekaj metrov. Sesedla naj bi se zaradi obstreljevanja in miniranja ki je potekalo na površju in v rovih. Sovražni vojski sta si namreč stali nasproti na njenem kopastem vrhu vsega nekaj deset metrov narazen. Spopadali pa sta se tudi v podzemlju saj sta obe strani kopali minske rove in tako skušali presenetiti sovražnika. Avstrijcem je to tudi uspelo. Štiri tone eksploziva, ki so ga zaplenili sovražniku, so razstrelili pod Italijanskimi položaji.

Mangart in Jalovec se dvigata izza grebena Bavškega Grintavca. Temnejša sprednja gmota je V. Lemež. Posneto s Krnske Škrbine.

Dokaj ohranjena mulatiera se vije proti Pragu.

Sedlo Prag (2164m) križišče poti med Krnom, Batognico in Vrhom nad Peski. Tik pred mano je spust v dolino Lužnice.

Dva primerka s krnskih bregov.

Povezava podzemlja s površjem Srednjega vrha (2032m). Do konca vojne so ga zasedali Avstrijci.

Vse severo-zahodno pobočje doline Lužnice od Vrha nad Peski do Škofiča je eno samo ogromno melišče, ki sproti zasipava stezo po dolini.

Jezero med gruščem in kamenjem v Lužnici. Pravi biser, čeprav je tako majhno, da si komaj zasluži ime jezero. Se pa menda ponaša s kar spoštljivo globino: 10 m.

V prihodnosti se bo, kot kaže, jezero še zmanjševalo, saj ga nevarno zasipava melišče s Škofiča.

Zatrep doline, ki jo zapira stena iz rdeče kamnine. Ta je dala ime Rdečemu robu (1913m).

Zatrep doline se odpre na desno v široki izhod, ki se kot ogromen portal strmo spušča v dolino. Tvorita ga Maselnik in V. Stador.

Topovska strelna lina? Na pobočju Maselnika.

Avstrijski obrambni prsobran iz na suho zloženega kamenja zapira "portal" med Maselnikom in V. Stadorjem ,

Maselnik, tako kot Batognica, je ves preluknjan, kar se lepo vidi tudi od zunaj.

Ko prehodim "portal", se znajdem na velikem amfiteatru po katerem sem se včeraj z nasprotne strani povzpel na Krn.

Pot me je zanesla čez dvorišče Planine Leskovca.kjer krave že čakajo na molžo. Zadaj levo vzpetina Pleče (1299m) in desno Kožljak (1587m) zapirata Krnov anfiteater na zahodni strani.

Zaključil sem krog. Na sredi ravnice stoji na pol skrita za drevesom, koča na Planini Kuhinja. Kolovoz pelje do nje, Potek ture si lahko ogledaš na zemljevidu

"Portal" med Maselnikom im V. Stadorjem po katerem sem se spustil z Lužnice, sem posnel že tri mesece prej, ko sem si ogledoval teren in planiral turo.