Po kakih desetih letih od zadnjega obiska, me je spet zaneslo v Logarsko dolino. V avtokampu, ki je pred leti še stal na skriti jasi (žal so ga ukinili), sem s planinci in tudi sam ali v ožji družbi preživljal prijetne dneve v čudoviti naravi. Kamp je bil tudi baza za najrazličnejše pohode na okoliške vrhove. Na vhodu v Logarsko dolino rad postanem, da se naužijem pogleda na najlepšo slovensko dolino. Na skrajni levi, levo od zašiljene Ojstrice, je viden tudi žagasti vrh Krofičke; mojega tokratnega cilja.

Čeprav turi na Krofičko in naslednja na Mrzlo goro ne spadata v ožji izbor tolminskih gora katerim so moje strani namenjene, sem ju izjemoma dodal zaradi časovnega sovpada in ker se mi zdita dovolj zanimivi, posebno Mrzla gora.

Kaže, da je navdihnila tudi umetnika, ki je tam postavil podobi mož: Frischaufa in Kocbeka, ki sta osvajala vrhove okoliških gora, ko še nikjer ni bilo klinov ali zajl.

Petelinji greben Krofičke in zašiljena Ojstrica
 

Če sem namenjen na Krofičko čez Klemenčo jamo, je  najbolje, da parkiram pri domu Planincev in nadaljujem peš čez most in skozi dolinski gozd.

Cesta sega le čez ravnico.
V nasprotni breg pa se zarije steza, po kateri v okrogli uri pridem na Klemenčo jamo.

Ko stopim na lepo travnato jaso, zagledam skorajda pravljično Kočo na Klemenči jami.

Prijazna oskrbnica se mi je lahko povsem posvetila, saj sem bil edini gost pri hiši, bil je pač delovni dan pa še vreme ni kazalo najbolje.
Ob vikendih pa je tukaj kar živahno.

Del razkošnega razgleda z jase na Klemenči jami.

Sredi najvišjih vrhov izstopa Okrešelj, naravna stopnica do okoliških gora.

Ob sončnem zahodu se je Ojstrica odela v  svojo najlepšo škrlatno večerno obleko.

Že pred svitom sem bil nared za odhod. 

Ojstrica me je  spet presenetila z drugačno preobleko: tokrat kot, da so jo okrasile same Zlatorogove vile.

Prizor je trajal le minuto, vendar sem imel fotoaparat pri roki.

Tudi skalovja je kmalu konec.Tik pod vrhom spet stopam po prav prijetni in razgledni stezici.

Ko se končno povzpnem na skalnati vrh, nekakšen naravni kaštelir, je okrog mene vse strmo. Na zahodni strani: Logarska dolina - razločno vidim Dom planincev in, če malce stegnem vrat, tudi kočo na Klemenči jami. Na vzhodu: Robanov kot, tesna alpska dolina s širokim suhim prodiščem. Kar pravšnje prizorišče za legendo o lovcu Krofiču, ki se je sledeč gamsu, zaplezal in padel v prepad.
 

Na severu, čez Ute, sosednjega vrha v grebenu Krofičke, zagledam široko, ležečo gmoto Olševe ...

Obema se pozna, da mirno preživljata svojo globoko geološko starost. 

Geološko precej mlajše krasotice, so se s svojimi v nebo kipečimi vrhovi, zbrale okrog Logarske doline in Okrešlja. Od tu s Krofičke, jih lahko zajamem v en sam pogled. V preteklosti sem, nekatere s pohodi planinskega društva, druge sam, obiskal že vse te vrhove, vključno z Grintovci za njimi. Krofička in Mrzla gora sta ostali izjemi. Zdaj, ko že stojim na Krofički, mi ostane neobiskana le še Mrzla gora, ki jo, s pomisleki, merim čez dolino. Odmaknjena je in samosvoja, na glasu po zahtevnosti. Ogledujem si jo in ugibam ali naj se lotim tudi nje.
 

Pogled na vrata Logarske doline. Lepo je viden vhod v dolino pri Sestrah Logar.

Tik pod mano vijuga stezica, po kateri se bom vrnil nazaj v dolino.

Ko sem se razgledal in odpočil, sem se ozrl  po sestopu. Nepričakovano pa, sem se znašel nekam čudno ujetega na vršnem "kaštelirju" ... Kar nekaj časa je trajalo, da sem naposled le našel izhod! Mar Krofič še vedno tava tod okrog s svojm maščevalnim duhom? Oskrbnica je morala o tem že kaj vedeti! Ko sem se odpravljal proti vrhu, mi je ponudila vizitko s številko mobija in pripomnila: "Za vsak slučaj". Gotovo pa ni vedela, da se z vrha ne da priklicati prav nikogar!