Matajur

Matajur, 1642m, 27. 7. 2009

Na vrhu. V levem kotu slike je državni mejnik. Kapelica in steber z napisom sta na italijanski strani meje.

Matajur: Izpostavljena razgledna točka za občudovanje Julijcev. Matajur je sam po sebi dokaj dolgočasna gora. Bolj kot za planince je verjetno zanimiv za geologe, saj tudi nepoznavalec kmalu spozna, da je morala imeti burno geološko in tektonsko preteklost. Kogar pa zanimajo razgledi ima od tu kaj videti. Na severu se mu odpre cela vrsta najvišjih Julijcev. Na jugu pa Beneška Slovenija in Furlanija vse do Jadranskega morja.

Za dobrih 200m v.r. sem si skrajšal pot po gmajni s tem, da sem se zapeljal po cesti do prve rampe in nadaljeval peš do grebena pri Idrski planini.

Med hojo po cesti že vidim na zadnjem vrhu vršno kapelo..

Smerokazi ob cesti na gorskem grebenu pri Idrski planini.


Več možnih poti je proti vrhu. Ta je ena od teh.	Kravji špalir. Med prežvekovanjem prvega jutranjega obroka.

	Ugotavljam, da so Matajurske krave zelo strpne živali. Že kar stoične. Niti z očesom nista trenili, ko sem ju takorekoč pohodil. Pa tudi redoljubne so. Vse hkrati "malicajo" (prežvekujejo).

En sam dolgčas! Ampak slutim, da bi geologi imeli kaj povedati. Sicer pa, še ni konec poti.

Končno malo zraka! Pogled na Krn iz drugačnega zornega kota. Zemeljski plaz, spodaj desno, je nedavno pošteno prestrašil prebivalce vasi Koseč.


Dve cvetlični gredici.


Razmetane skale. Nekdo je pozabil pospraviti za sabo.	Izbrati moram med beneškim, in slovenskim pristopom na vrh.


Po slovenski smeri nisem prišel daleč. Blato do gležnjev ...	Malo manj blata je po italijanski strani.

Borovnice so očitno dobro obrodile.

Pogled na Kanin čez grebenski skalnjak. Strogo vzeto, gledam zdaj Kanin iz Italije (mejnik!).

Po vrhu grebena prevladuje sloj že skoraj popolnoma izluženga apnenca. Snov za geologe. Zadaj na obzorju se vleče greben Kobariškega Stola.


Pod samim vrhom.	Italijanska koča Rif. Pelizzo pod vrhom na južnem pobočju .


Z vrha proti jugu. Italijanska kapela in oddajnik.	Italijanski spominski steber na vrhu.

Pogled na Mijo čez sotesko Nadiže.

Katera neznanska sila je v daljni davnini od velikega Matajurja odlomila manjši kos, da je nastala Mija? Skozi sotesko, ki je nastala med njima je stekla Nadiža, ki je pred tem tekla navzdol po koritu današnjega potoka Idrije, in se stekala v Sočo pri Kobaridu. Neka neznana nasprotna sila se je spremembi uprla in z velikim nasipom (še danes stoji na vhodu v sotesko), poskusila vrniti Nadižo v staro strugo. Žal ji to ni uspelo: Nadiža je skrivnostno prebila nasip in spet stekla po soteski na zahod.
Nastala je dokaj labilna situacija. S priložnostno "udarniško" akcijo bi lahko, takorekoč s krampi in lopatami, spet vrnili Nadižo v prvotno strugo, na veselje Kobaridcev, ki bi tako dobili toplo Nadižo, ki jo imajo tako radi za poletno kopanje, takorekoč pred vrati.
Vse to je seveda le plod moje bujne domišlije. Dobila je krila, ko sem si ogledoval teren z druge perspektive. Dejstvo pa je, da se vse tako lepo ujema, da bi lahko bilo celo res!
Kdor ne verjame si lahko ogleda geodetske izmere in reliefno oblikovanost terena na Državni topogrefski karti 1: 25000, list: Kobarid 088. Zelo nazoren je tudi ogled terena po GoogleEarth-Image . "Nasip" se kaže kot tujek, ki ne spada v naravno konfiguracijo terena. Zanimiva podrobnost: travniki pod nadižo (na sredi slike) so geodetsko nižji od rečne struge. Meteorna voda se z njih steka proti Kobaridu.

V. vrh, 1764m in Krasji vrh, 1773m, najvišja vrhova Polovnika. Zadaj: Mangart, Jalovec in Bavški Grintavec

Pogled čez Brda in Kras na Tržaški zaliv, ki mu je rahli mrč nekoliko zabrisal konture.

Na levi tik pod hribom je Špeter Slovenov. Za hribom desno: Čedad. Na obzorju, onkraj Furlanske nižine, se kljub mrču loči morje.

Pogled z vrha nazaj čez mehke hrbte Matajurja in Kolovrata, proti tolminski kotlini.

Napis na vršnem spominskem stebru in notranjost italijanske kapele.

Greben Kobariškega Stola. Najvišji vrh Stol 1673m. Cesta z Breginja vijuga po strmem pobočju proti planini Božca. Zadaj se vrstijo vrhovi italijanskih alp.

Vasice na prisojnem bregu Soče ae vrstijo v nizu: Smast, Libušnje, Vrsno ... Na sredi slike onkraj doline: Mrzli vrh. Na obzorju: Tolminski Kuk, Vogel in Žabiški Kuk.

		So se morda prazgodovinski dinozavri obmetavali s skalami? Najbrž ne! Ampak, kako naj si človek pojasni, da se taka polmeterska skala (kje naj bi se tako lepo obrusila če ne v koritu velike reke?) znajde osamela sredi večmeterskega sloja mulja, verjetno, neke prazgodovinske rečne delte? Tam je morala dolgo čakati, da je mulj okamenel in, da se je skupaj z njo dvignil na vrh gore. Tu sta dež in veter spet opravila svoje in nam jo dala na ogled! Seveda je vse to spet plod moje domišljije. Ta takooo... dolgočasna gora jo spet zaposluje. Ampak, ima kdo kako bolj logično razlago za ta pojav?


Moja pot gre h koncu. Bližam se vzpetini Mrzli vrh (ni pomota!). Natanko en meter je nižji od nam bolj znanega soimenjaka onstran Soče. Krave na pasnikih Idrske planine so že prežvečile jutranji obrok. Zdaj pridno nabirajo drugega. Pri tem so zelo zaposlene: Na vse moje klice in žvižge niso niti toliko dvignile glave, da bi jih slikal.	Kot sem že rekel (napisal), je poti konec. Škoda! Prepričan sem, da bi se dalo na tej dolgočasni gori videti še marsikaj zanimivega. Naj ostane za kdaj drugič!.

Po nekajurni hoji po divjini se kar prileže vrnitev v kulturno krajino. Vas Perati nad Livkom s krnsko skupino v ozadju: