Polovnik

Pl. Zaprikraj 1208m - Krasji vrh (Polovnik) 1773m. 5. avgusta, 2006

Krasji vrh: najvišji vrh grebena Polovnik. Posnet s ceste Tolmin - Kobarid.

Trdnjava Polovnik

Kot kakšno obrambno zidovje ogromne trdnjave se zdi strmo južno pobočje Polovnika in celo naravnost v strugo Soče pada kot v kak obrambni jarek. Da je imel Polovnik med prvo svetovno vojno res vlogo trdnjave, sem se lahko prepričal, ko sem videl sledi takratnega dogajanja. Na Polovniku in še posebej v grapi, ki ga loči od Debeljaka, vsporedne severne rebri, so ohranjeni še mnogi sledovi bojevanja. Za italijansko vojsko, ki ga je zasedala, je namreč nevarnost prihajala s severa, predvsem z Rombona

Po dolgem deževnem obdobju, napoved vremena še ni bila najboljša, sem vrgel pelerino in toplo jopo v nahrbtnik in se odpravil proti Krasjemu vrhu (1773m), najvišjemu vrhu grebena. Po asfaltni cesti skozi Drežnico in mimo Drežniških Raven pa še dobrih dveh km obupne makadamske ceste sem se pripeljal do lese Planine Zaprikraj. Naprej peš.

Vas Drežnica s svojo vpadljivo cerkvijo. Visoki zvonik in zašiljeni vrh Krna kar tekmujeta, kateri bo dal bolj markantno noto krajini.

Na sedlu med Polovnikom in grebenom Krnčice leži planina Zaprikraj kamor sem namenjen.

Parkiral sem ob ograji planine Zaprikraj in zakorakal naravnost proti Krasjemu vrhu, ki se je kazal v ozadju. Pa nisem prišel daleč. Moral sem napraviti ovinek, da sem popravil zmoto. Šele lovska koča je bila pravi orientir. Dalje je šlo brez težav po starih še ohranjenih mulatjerah.

Kmalu sem se znašel pred izbiro: odločil sem se za desno smer. Leva pot je namreč, usmerjena proti golemu, nič kaj obetajočemu grebenu.

Nad gozdno mejo se mi je pokazal Krn, ki za seboj vleče greben Krnčice. Odslej ju bom imel stalno pred očmi.

Ves čas hodim po ohranjenih mulatjerah iz prve svetovne vojne.

Na svoji levi lahko vidim le golo pobočje hriba.

V grapi zaščiteni od avstrijskih topov je vse polno ostankov raznih vojaških objektov.

Čudoviti cvetlični motiv na stebru pred vhodom v kaverno.
Le kateri umetnik je med eksplozijami granat in stokanjem ranjencev našel navdih za umetniško delo?
Na podstavku je posvetilo padlemu italijanskemu častniku.

Posebne vrste eksponati.
Našel sem jih že lepo zložene na ogled.

V teh stavbah in kavernah so trpeli in umirali mladi fantje in možje italijanske vojske.

Pogled čez sedlo na bovško stran.

Čez to dolino je potekala frontna linija in prav tu se je začel znameniti "Kobariški preboj" z avstrijskim napadom s plinskimi granatani.

V prvem planu Javoršček (levo), ki se nadaljuje preko Kala v greben Krnčice (desno). Takoj za njima: Srednja Špica in Lipnik.
V sredini se vleče greben Svinjaka proti Bavškemu Grintavcu. Horizont na levi zaključuje Loška Stena.

Zbuldožirana smučišča (po novem tudi kolesarska steza) pod Prestreljenikom se bleščijo v soncu.
Prav lepo se vidi celotno progo: od zgornje postaje žičnice do ... spodnjega roba slike.

Vzpon po severnem pobočju Krasjega vrha razoranim od tisočerih eksplozij.

Prvi pogled čez vrh na južno stran. Pod sabo zagledam sotesko Soče in Kobarid.

Kobarid s Krasjega vrha.

Soča in vas Trnovo.

Onstran Soče se vzporedno s Polovnikom vleče greben Kobariškega Stola.

Na nasprotni, vzhodni strani, se od Krna (v oblakih) vleče greben Krnčice.

Ko se premaknem bolj vzhodno po grebenu, zagledam pod sabo vasi Drežnico in Koseč.

Nadaljevanje grebena proti zahodu.

V ozadju izstopa Kanin z dvema značilnima rogovoma.

Od zahoda prihaja nevihta. Po dolini Učje se valijo nevihtni oblaki...

Izhod kaverne na slemenski hodnik.

S Krasjega vrha so Italijani lahko opazovali in obstreljevali avstrijske linije na širokem območju Rombona, (zašiljeni vrh v ozadju). Ti so jim seveda vračali z enako mero (o tem zgodovina!).

Nevihta, kot kaže, me bo obšla po severni strani.

Vremenske razmere postajajo dramatične.

Jedro nevihte se premika čez Rombon proti Loški dolini.

Zaradi ugodnih svetlobnih pogojev so se lepo izrisale gore v ozadju (Jerebica in Rabeljske špice).

Ploha se je ulila. Bočno je oplazila tudi Krasji vrh.
Zaradi varnosti sem se umaknil nižje na pobočje.

Nevihta se je premaknila proti vzhodu.

Bavški Grintavec se spet blešči v soncu.

Med sestopom do Planine Zaprikraj, je spet posijalo sonce.

Pastoralni motiv s Planine Zaprikraj: Manj znani kotiček Slovenije med svetovno znanima Kobaridom in Bovcem.

Ustvarjalna narava.

Kompozicija, sporočilnost, dopadljivost. Tri likovne prvine je na tej sliki mojstrsko združila v umetnino. V dvojni diagonalni kompoziciji je postavila statično, masivno goro, nasproti krhkemu, nemirnemu tropu ovac. Po drugi diagonali je temno drevesno skupino (kot iztrgano iz ozadja kake baročne slike), postavila nasproti belemu, vijugastemu kolovozu (klasični vizualni element). Narava je torej ustvarila šolski primer kompozicije, mu dala vsebino in začinila s kančkom dopadljive nežnosti s pridihom mitike (jagnje). Prizor je še mojstrsko osvetlila, meni pa prepustila, da se motiva zavem in da ga uspešno posnamem. Moral pa sem pohiteti! Le nekaj drobnih sekund mi je dala, da ocenim situacijo, določim izrez in fiksiram pravi trenutek!

Zadnji pogled na Krasji vrh (čisto zadaj) s pašnikov Planine Zaprikraj.

Nevihta je že nekje daleč nad Tolminom. Jaz pa se pripravljam na mukotrpno vožnjo po razriti cesti v dolino.