Tako sem začel. Leto 2001. Siv, obupno dolgočasen novemberski dan. Z reševanjem križank se skušam ohraniti v budnem stanju. Sin, ki me opazuje me nepričakovano vpraša:   »Tata, zakaj si ne kupiš računalnika?« Vprašanje me najde nepripravljenega pa se skušam izvleči: »Ne me hecat, saj veš, da to ni za penzionerje« Ampak njegove besede mi ne grejo več iz glave. Križanke mi postajajo čedalje bolj dolgočasne. Ne mine mesec, ko se skoraj nezavedno znajdem v trgovini in kupim računalnik. Ni, da bi pravil s kakšnim strahospoštovanjem sem se lotil odkrivanja tajn računalništva! Takrat je bil na srečo sin še po navadi kje v bližini, da me je reševal iz težav. Kasneje sem se lahko naslanjal le še na vnuka. Kje so tisti časi, ko je starost pomenila modrost?. Kljub težavam sem se počasi le navadil uporabljati osnovne programe. Sčasoma sem se lahko lotil tudi česa bolj zahtevnega. V trgovine so prišli prvi fotoaparati "digitalci". Bili so še pregrešno dragi. Ampak, kot stari fotografski amater, sem ga kratko malo moral imeti. Le dva milijona pikslov je imel cenejši tip. Vendar, za delo na računalniku dovolj. Pa je nastal problem: Ali naj slike nalagam na disk? Ali naj jih kopiram na papir?  Pa sem se spomnil še ene možnosti, za mene začetnika skoraj neresnične: spletne strani. Postati spletni založnik? Znanstvena fantastika! Vseeno mi misel ni dala miru. Pa sem se lotil iskanja in poskušanja. Na tem področju sem bil seveda prepuščen sam sebi in literaturi. Koliko knjig zaleže za enega učitelja? Pa angleščina! V angleščini je napisano vse (ali skoraj vse). V svojih (predvojnih) šolskih letih pa sem se učil fracoščine. Izguba časa! O vsebini spletne strani sem si bil kmalu na jasnem, saj sem rad hodil v hribe. Pridobitev domene ni bil hud problem. Tudi s strežnikom ni bilo težav saj smo že imeli domače slovenske. Tehniko izdelave spletnih strani mi je pomagal reševati FrontPage ... Težav pa vseeno brez konca. Vendar so strani počasi le dobivale obliko in vsebino. Obseg pa je sčasoma tako narastel, da mi že zmanjkuje odmerjenega prostora na strežniku. In ker zmanjkuje tudi novih reportaž, bo pravi čas, da svoje spletne strani smiselno zaključim. Upokojence, ki se dolgočasite z reševanjem križank pozivam, da se sami prepričate, kako učinkovito se da pregnati dolgčas z računalnikom. Morda pa boste z ogledom mojih strani dobili kako idejo za nove ture, ali pa se boste le spomnili že prehojenih.         Časovno vmesje. Dobrih štirideset let je kar sva se s Petro prvič podala na Triglav. Iz Bohinja sva se odpravila čez Komarčo, avto pa sva parkirala pred Kočo pri Savici. Dobro se spomnim, da sem zapeljal na mehek zeleni mah pod jelkami. Čutil sem, da je to greh, a mah je bil povsod. Na vrhu Triglava sva se znašla (slučajno?) sama. Minila so mnoga leta, ko ni bilo časa za hojo v hribe. H koči pri Savici sem se ponovno vrnil šele pred dobrim desetletjem. Pričakoval sem (naivno!) podobno doživetje kot prvič. Kakšno razočaranje! Močno povečano parkirišče je bilo posuto z debelim gramozom. Danes se zavedam, kako idealne razmere je imela moja (naša) generacija za pohode v gore. Doživel sem Triglav v času, ko si se s tem lahko postavil. V koči na Kredarici je takrat vladalo domače planinsko vzdušje. Koci na pogradih (rjuh še ni bilo) so takrat obupno smrdeli, ampak to je bilo samoumevno. Doživel sem Triglav ponovno, ko je koča postala veliki hotel. Namesto domačnosti sem doživel množičnost! Da bi se na vrhu Triglava danes spet znašel sam, je malo verjetno. Cele stotnije se vijejo proti vrhu. Tam pa menda lahko kupiš sendvič in pijačo! Na srečo se komercializacija ni mogla razširiti na vse visoko gorstvo. Ljubitelji gora in priložnostni planinci imamo poleg Triglava še mnogo zahtevnih in manj zahtevnih vrhov za "osvajanje". Štejem si za srečno okoliščino, da sem v različnih obdobjih, posebno pa v svojem "tretjem življenjskem obdobju" še lahko užil nekaj teh od Boga danih  gorskih blagodati. Posebno so mi pri srcu Tolminske in Trentske gore, pa tudi Kamniško-Savinjske. Prav teh nekaj sem opisal v svojih fotoreportažah.   Izola, 23. 10. 2009        Fotografija, besedilo, koncept in izvedba: Ivan Pavlovec - Avtorske pravice pridržane. All rights reserved.