V. Bogatin

V. Bogatin (Mahavšček), 2008m - 8. 8. 2008

V. Bogatin (uradno Mahavšček) posnet z Mosta na Soči. Desno Grušnica. Skrajno desno, zadaj, Tolminski Kuk.

Veliki Bogatin

Cerkve in pokopališča, so vedno radi postavljali na vzvišen kraj z lepim razgledom na širno okolico. Tudi s klopce pri pokopališču na vzpetini pri Sv. Mavru nad Mostom na Soči, postavljena je seveda pod staro košato lipo, je lep razgled po dolini z jezerom in vasicami, ki ga obkrožajo. Če je le prilika, se rad vsedem na klop, da se nagledam lepe krajine. Še posebej se rad ozrem po pečeh, kot domačini rečejo goram na obzorju. Pogled mi najprej pade na lepo, pravilno piramido V. Bogatina. Za mojo letošnjo turo sem izbral prav njega.

Koča dr. Klementa Juga v Lepeni. Iz dimnika se kadi, gotovo se že kuha kava in pečejo palačinke ...

... vendar se ne dam zmotiti in se odločno podam v hrib.

Pot iz Lepene proti koči pri Krnskih jezerih se vzpenja po strmem severnem pobočju v zatrepu doline. Ves čas hodim po mulatieri, ki v številnih zavojih premaguje strmino. Tu pa tam se gozd odpre, da zagledam dolino pod seboj.

Med okupacijo zgrajeno mulatjero, so Italijani potrebovali za oskrbovanje postojank na Rapalski meji.


Skozi gozd v pobočju Razor.		Pobočje Debeljaka, ki zapira dolino z jugozahodne strani.

Na vzhodni strani se dviga pobočje Kaluderja.
V ozadju Bavški Grintavec, ki ga zakriva raztrgan oblak.

Za ovinkom se končno pokaže sonce, kar pomeni, da sem na vrhu.

In tu je zgornja postaja tovorne žičnice.

Tik nad postajo žičnice je zanimiva železna konstrukcija. Po poizvedovanju zvem, da je to nedokončana žičniška postaja.

Z bolj pozornim ogledom ugotovim, da so sestavni deli (v resnici samo nekaj podsklopov) sicer postavljeni na svoje mesto, vendar niso dokončno spojeni.

Posamični deli so bili postavljeni na mesto in pripravljeni za kovičenje, do katerega pa ni nikdar prišlo. Kot je videti, so podsklopi le zasilno speti z drobnimi vijaki.

Skozi tesen med Debeljakom in Vrhom Duplja.

Steber z višinami vsakoletnega snega. Ob mojem predhodnem obisku so bile višine označene kar na skalah.

Lepo vzdrževana mulatjera, od žičnice naprej, služi za oskrbovanje koče..

Koča pri Krnskih Jezerih, zgrajena na jasi med stoletnimi smrekami. Spočil in okrepčal se bom, potem pa nadaljeval do Krnskega jezera.

Zgoraj: Žalostni spominek iz prve svetovne vojne.

Tudi kak domačin iz okoliških planin se kdaj pride okrepčati.

Na planini Duplje (Vidne so le strehe poslopja). Zadaj: Mali in Veliki Šmohor.

"Romanje" na jezero. Nekateri gredo še naprej na Krn. Vrh je viden v ozadju.

Prvi pogled na jezero.

Gladina jezera: 691m nad pragom koče v Lepeni in 853m pod vrhom Krna (v nebo kipeči vrh v ozadju).

Vsi "eksponati" iz prve svetovne vojne so lepo zloženi na polici v "recepciji".

Izpričano odlične jabolčne zavitke in sirove štruklje sem žal zamudil. Ob šestih popoldne jih ni bilo več. Ni mi preostalo drugega kot se zadovoljiti z joto in se počasi odpraviti na počitek.

Spet sem uspel izposlovati poseben tretma: tokrat v "špajzi". Ni bila ravno kakšna Suite, ampak sem bil sam v "sobi". In to je luksuz mar ne?

Katero goro je sonce na vsezgodaj tako razžarilo? Nisem mogel ugotoviti.

Pri smerni tabli Komna bom skrenil levo proti Bogatinskemu sedlu mimo Šmohorja na desni (v ozadju na sliki)in Monture na levi.

Hlevi planine Duplje. Zadaj: V. Baba (2016m), ki se naslanja na V. Monturo

Že takoj na začetku se pot usmeri po mulatjeri.

Pred spustom v Doliče, se mi pokaže na vzhodu v sončni bleščavi moj končni cilj V. Bogatin.

Dvajset metrski spust v travnato kotlino Doliči.

Po vnovičnem stopetdesetmetrskem vzponu ...

... se pot dvigne na sončno ravnico Za Lepočami ...

Na ravnici Za Lepočami zagledam dvojčka spodnje postaje žičnice. Tako kot spodnja, tudi ta je ostala nedokončana. Nekateri deli so poškodovani od močne eksplozije, in razmetani naokoli.

Očitno gre za oskrbovalno žičnico za potrebe italijanske postojanke na Rapalski meji. Le nekaj korakov naprej so namreč po prvi svetovni vojni zgradili obsežen kompleks vojašnic, ki je potreboval učinkovito oskrbovanje.

Na zaščitenem položaju pod grebenom so vojašnice italijanske obrambne linije Vallo Alpino, ki so jih zgradili po podpisu Rapalske pogodbe.

Čez stometrski vzpon se dvignem na valoviti teren po katerem se steza le še zložno dviga ali spušča.
Vsa planota je bogata s cvetjem.

Postopoma se rastlinje spreminja in postaja vse bolj visokogorsko.

Bližam se Malemu in Velikemu Bogatinu (v ozadju).

Gorski prelaz Vratca (Bogatinsko sedlo). Pri tabli je odcep na Mali in na Veliki Bogatin (Mahavšček). Na vzpetini zadaj še vedno stoji mejnik Rapalske meje.

Čez naravni prehod Bogatinsko sedlo (Vratca) se pot spušča proti Komni in Gorenjski.

Vratca s ptičje perspektive. Na levi je vidna razvalina verjetno nastanitvenega objekta najbolj izpostavljene straže italjanskega obrambnega sistema.

Mali in Veliki Bogatin gledana z Vratc.

Pot na V. Bogatin poteka čez pobočje M. Bogatina.

Prijetna hoja po desnam pobočju M Bogatina.

Hoja postaja bolj naporna.

Zgoraj: Čez Vrh Škrli, Kser,Vrh Planje, Tolminski kuk, Zeleni vrh in Podrto goro, lahko prečimo na Razor.

Levo: Vzpon na vrh Mahavščka bi po normah menda spadal med zahtevne saj si je treba tu pa tam pomagati z rokami, vendar posebnih nevarnosti ni.

Pod vrhom.

Končno na vrhu! Čez vrh se nadaljuje pot na Planino Razor po že omenjenem grebenu. V ozadju v megli: Tolminski Kuk.

Pogled proti vzhodu čez Komno. Nič ne pomaga če stopim na prste, celega Bohinjskega jezera ne morem videti!.

Pogled na zahod: Na tej strani je Krnsko jezero. Tudi tega ne morem videti celega.

Prav za prav, je z Mahavščka vidno še tretje jezero, sicer umetno: Mostarsko jezero. Tudi tega le manjši del izza hriba Bučenice (zaradi mrča bolj slabo vidno).
Na ravnici v prvem planu leži znana vas Čadrg. V soteski pod njo teče reka Tolminka (znamenita korita). Na sredi slike pa je Tolmin ob vijugavi Tolminki.

V. Montura in Lanževica? Če se motim naj me kdo popravi.

Pogled v dolino Triglvskih jezer. Na zgornjem koncu doline se dviga prepadni Vršac. Vrh Triglava je bil ves dan v oblakih, na mojo žalost!

Strmina v Prodih nad zatrepom Tolminke. Zadaj se iz megle dviga zašiljeni Krn.

Planina pod Osojnico. Tu v zatrepu doline izvira Tolminka. Na začetku svojega toka se skriva pod hudourniškim prodom. Na robu jase na levi je lovska koča.

Na vrhu Mahavščka je tulec z vpisno knjigo. V ozadju izstopa Tolminski Kuk.

Žig je pritrjen na nekoliko odmaknjeni skali (spodnja slika), tako, da ga marsikdo ne opazi.

Sestopam spet mimo M. Bogatina. Za njim je Lanževica. V ozadju izstopata Bavški Grintavec in Trentski Pelc. Čisto desno Plaski Kuk in Travniški rob.

Po sestopu si bolje ogledam mejnik Rapalske meje na Bogatinskem sedlu (žal je poškodovan).

Jeklene "štange" za navezovanje bodeče žice so posejane vsepovsod po travnikih tik za bivšo mejo, kar pomeni, da prehajam čez italijansko obrambno linijo.

Takoj za poljem žičnih ovir zagledam vhod v sistem podzemnih bojnih blokov.

Nedaleč so v varni kotanji že prej videne vojašnice v katerih so prebivale italijanske enote za zaščito meje.

Nekaj podatkov iz zanesljivih virov: Obrambne linije Vallo Alpino, katere sestavni del je bil tudi obrambni kompleks na Bogatinskem sedlu, Italijani niso dokončali. Po napadu na Jugoslavijo so jo celo opustili. Po padcu Mussolinija pa so se Italijani spet umaknili na linijo Vallo Alpino. Po kapitulaciji Italije so Nemci razstrelili nekatere utrdbe te linije, vendar so jih kmalu spet zasedli in uporabili proti napredujočim jugoslovanskim partizanskim silam.

Po naporni hoji se je spet prilegla enolončnica v koči. Za kak priboljšek sem bil seveda spet prepozen. Nočni počitek pa se je zelo prilegel.

Jutro je prineslo neljubo presenečenje. Deževalo je. Vendar je kmalu spet ponehalo.

Čeprav ni kazalo najbolje, po obvezni kavici in palačinkah sem se odpravil navzdol.

Skoraj celo pot je vreme držalo.

Le čisto na koncu se je spet ulilo.