Mrzla gora

Mrzla gora, 2203m, 17. 8. 2004

Posnetek z vrha Mrzle gore. Zajete so: Turska gora (v megli), Rinke in V. Baba. Panoramski posnetek zajema kot približno 130 stopinj.

Dopolnjeni ciklus.
Dva tedna po tem, ko sem s Krofičke "meril" Mrzlo goro in ugibal ali naj se je lotim, sem zmagovito stal na njenem vrhu. Tudi sam sem se prepričal, da je njen sloves zelo zahtevne gore upravičen. Težavnost ture je še povečal zadnji potres, ko je pobral nekaj klinov na zelo izpostavljenem prehodu. Na to me je opozoril že oskrbnik koče na Okrešlju, pripomnil pa je, da je nekaterim prehod kljub temu uspel.
Z obiskom Mrzle gore sem z velikim zadovoljstvom dopolnil svoj "ciklus" obiskov Kamniško Savinjskih vrhov.

Že v reportaži s Krofičke sem omenil ta dva, za slovensko planinarstvo zaslužna moža le, da sem ju posnel s hrbtne strani. Popravljam napako: Fran Kocbek 1863-1930 in Johannes Frischauf 1837-1924. Oba zaslužna za razvoj slovenskega planinarstva.

Tokrat sem se ustavil tu le mimogrede. Parkiral bom, dobra dva kilometra naprej na koncu doline.

Nenavadno široka steza, prej bi rekel cesta, ustreza množici, ki se ob vikendih vzpenja po njej do slapa Rinka. Od tam naprej se hodci močno zredčijo, hoja pa se spremeni v korakanje čez skale vse do izvira Savinje in še naprej do planote Okrešelj.

Na Okrešlju me spet preseneti prava makadamska cesta, ki vodi skozi "rajski vrt" planote do "nebeških" stopnic Frischaufovega doma na Okrešlju.

Razgled z vzorno urejene koče na skalni polici na robu ravnice Okrešelj.

Na Okrešelj sem se odpravil "dan prej" proti večeru, da lahko krenem proti vrhu navsezgodaj.

Sem že rezerviral posteljo. Nobene gneče ni. Oskrbniku sem zaupal, da grozno smrčim, pa mi je zagotovil, da bom v sobi sam.

Levo trikotno podstrešno okno gleda iz "moje" sobe naravnost na Ojstrico in na Krofičko.

Do noči sem se še razgledal, napravil nekaj posnetkov in zvedel kje je edina točka s katere lahko telefoniram z mobijem.

Dobra dva tedna je kar sem stal na Krofički tam čez in si ogledoval Mrzlo goro. Zdaj grejo moji pogledi v obratno smer: na majhno jaso na naravni polici kjer leži "Pravljična koča" in na vrh Krofičke nad njo.

Pred nočjo se je Ojstrica spet poslovila na svoj razkošni način. Tokrat se ji je, z novega zornega kota, pridružila tudi Krofička.

Ob svitu sem spet zagledal najprej ... Ojstrico seveda!

Jasno jutranje vreme mi je ulilo nekaj optimizma. Zaradi slabe novice o varovalih me je namreč skrbelo kako bo.

Stezica čez Okrešelj se vije kot skozi kakšen mestni park. Tudi potem, ko se pot začne dvigati je hoja prijetna in razgledna.

Pogled v znameniti Turski žleb: malo šolo plezanja. Tam smo se namreč učili uporabljati varovala.

Pot se nadaljuje proti Savinjskemu sedlu. Zelene markacije opozarjajo, da se bližam avstrijski meji.

Čez skalno stopnico preidem z Okrešlja na Mrzli dol. do

Nič kaj mrzli Mrzli dol se nadaljuje proti Savinjskemu sedlu.

Za Mrzlo goro pa skrenem desno .

Še zadnje opozorilo v premislek.

Nekaj prijetne trate preden se začne zares.

To ni sneg, temveč snežno bela, krušljiva kreda. Previdno!

Zadaj se že dvigajo stolpi katedrale imenovane: Mrzla gora.

Tvegati ali ne tvegati? To je zdaj vprašanje! ... Že prej na "zelenih tratah" sem srečal možakarja, ki se je že vračal, preveč zgodaj, da bi se lahko vrnil z vrha. Nič kaj zgovoren ni bil ... Zdaj sem jaz pred odločitvijo. Pred mano je previsna stena naježena s klini in stopami. Pod steno je globok strmi žleb (na sliki ni prav očiten), v kotanji na skrajni levi, skrit za skalnim robom pa je prehod s klini in stopami, ki jih ni, odnesel jih je potres.
Izbiram lahko med: neprijetnim debaklom ali sijajnim uspehom. Nekaj tveganja* je vmes!

* Tveganje je tukaj sinonim za hitri odhod v večna plezališča.

Odločitev je zdaj za mano. Ampak tudi naprej ni z rožicami postlano. Prej bi rekel s klini in zajlami (pogled nazaj).

Končno malo "predaha" (vse je relativno).
Navzgor po "Kalvariji": za to s skalami posuto vzpetino mi je kar sama prišla prispodoba.

Predah ni trajal dolgo!Na drugi strani "Kalvarije" spet klini.

Na koncu spusta: greben, prepaden na obe strani (nič posebnega, če ne bi izmenično pihal veter v sunkih) ...

... pa skozi prehod s severne na južno in spet čez reber na severno stran.

Kdo bi preštel vse te prehode, rebri in obhode, tesne in široke pa tudi zračne in razgledne ...

Dva pohodnika mi prihajata naproti: redek dogodek v teh krajih! Ko pridem tu čez moram pogledati strmo navzgor, če naj sledim poteku markacij. Pred mano je "trdnjava". (zopet moja prispodoba).

Markacije na trdnjavi vodijo do viseče kocke na vrhu strmega žleba. Je morda to že vrh?
Odgovor me čaka nad visečo kocko.

Upam, da bo kocka držala dokler ne pridem čez!

Ne, ni še vrh! Tako poceni pa ne gre! Toda na sosednjem vrhu vidim križ. Čaka me še nekaj plezanja.

Po manjšem spustu sem pod steno.

Le korajžno, na vrhu stene je odrešilni križ.

Je mar to fata morgana? Križ je spet na sosednjem vrhu ...

Menda je Lendenfeld davnega leta 1876 prišel do tu nekje prepričan, da je na najvišjem vrhu. Pa ga je Frischauf naslednjega leta prehitel z nasprotne strani.

Končno vendarle pravi vrh !!!

Moral sem se prijeti za križ, da sem se prepričal, da je to res!

Pogled zdaj beži čez Logarsko dolino na Krofičko in Ojstrico ... na Kamniško sedlo ... na Rinke ... na Babe ... na Olševo in Solčavsko hribovje ...

Počutim se kot bi bil na vrhu Everesta ... Saj je le nekaj tisoč metrov razlike v višino ... pa malce bolj toplo je, ha, ha, ...

Proti Savinjskemu sedlu in proti Križu je kar živahno. Sem gor, razen para, ki sem ga srečal pod "trdnjavo", ni žive duše.
Ko sem se okrepčal, razgledal in vse poslikal, je bilo sonce že v Zenitu: Čas za odhod.

Spet po žlebu navzdol ...

pa po rebri navzgor ..



pa prehod na drugo reber ...		pa sprehod po "vrvi" ...

Ni ravno asfaltirana cesta!

In tu najdejo svoj življenjski prostor nežne in ljubke rožice ...

Nekatere s klini in zajlami zavarovane prehode lažje posnamem po sestopu ... (pogled nazaj).

Črta označuje potek steze. Puščici kažeta smer sestopa. Črtkani del označuje del poti skozi žleb. V zgornjem desnem kotu je spust s "kalvarije" (omenjene pri vzponu), pod njim pa izmenični "vetrovnik". Klini se na sliki ne vidijo, preveč so oddaljeni

Ta del poti je na prejšnji sliki črtkan.

Kaže, da se bližam vstopni steni.

Obstanem in občudujem: Kamniški greben od Planjave do Turske gore. Cikcakasta steza kot drobna čipka na meliščni zavesi vodi skozi Turski žleb novim doživetjem naproti (Grintovcem).

Spet sem pri steni ! V kotanji iz rdeče, krušljive zemlje, varoval ni več. Tam čez pa so ... zelene trate ... pisane rožice ... mehke stezice ... Priznam, da sem si na tej turi nekajkrat pomagal z AT. Panika je najslabše, kar se mi lahko zgodi v taki situaciji.

Zelene trate ... pisane rožice ... mehke stezice ...

Spominske stele ponesrečenim alpinistom. V spomin in opomin!