Tolminski Kuk

Tolminski Kuk, 2085m - 30. 8. 2003

Na posnetku se vrstijo: Tolminski Kuk (pobeljeni vrh na skrajni levi), Zeleni vrh (zakriva ga Migovec), Podrta gora in Vrh nad Škrbino (v megli), Meja, Rušnati vrh, sedlo Globoko, Vrh Krnic in komaj še vidni Vogel. Koča na Planini Razor je v temni kotlini na skrajni desni pod Globokim.

Tolmin

Slikovito mestece v zeleni kotlini ob Soči, mi je priraslo k srcu zaradi prijaznih ljudi, ki tam živijo in prelepih gora, ki ga obkrožajo. Nekaj zadnjih let kar ga obiskujem se prav rad podam na kak tamkajšnji vrh, da se naužijem gorskih in krajinskih lepot. Kot nalašč (saj iz tesne doline ne vidiš daleč), je narava postavila Kozlov rob, tolminsko "hišno goro", da si z vrha (220m v.r.), ogledaš širše okolje. Na severni strani obzorja se ti od tam odpre veliki del grebena Spodnjih Bohinjskih gora. Ravno te sem si izbral za tokratno turo.

Iz Poljubinja pri Tolminu, po asfaltni, proti koncu makadamski gozdni cesti, se peljem skozi polja in gozdove, mimo treh pašnih planin, do rampe Triglavskega narodnega parka, (1250m). Iz Tolmina se tako dvignem celih 1000m. Od tu do koče na planini Razor je še slaba ura hoje po položni gozdni cesti. Že med hojo po cesti si lahko ogledam večji del ture, ki jo bom prehodil do Tolminskega Kuka, zašiljenega vrha v ozadju, na sredi slike.

Šele na koncu gozdne ceste zagledam Kočo na planini Razor, delno zakrito med stoletnimi drevesi.

Pravzaprav se šele tu začne prava planinska tura. Od koče do Tolminskega Kuka je (po Miheliču) še 3:30h hoje.

Na pol skriti za drevesi so tudi hlevi planine Razor (spodaj levo).

Že takoj za kočo me napisi na skalah usmerijo na pravo pot.

Še nekaj korakov, pa mi dodatni smerokaz pokaže pot čez zaraščajoče se pašnike proti planoti Na polju (desna slika).

S planote Na polju se mi odpre pogled na še zamegljeno tolminsko kotlino.

Tik pred mano so hlevi planine Razor.

Steza se zdaj pogrezne v visoko ruševje. Nekaj časa bom videl le vrhove gorskega grebena nad sabo.

Ko se prebijem skozi ruševje, se mi spet prikaže tolminska kotlina. Megle zdaj ni več.

Bliže pod mano, se že sonči vas Tolminske Ravne.

Pot me zanese mimo najlepšega primera škrapelj, kar sem jih kdaj videl.

Narava je sama poskrbela za stezo čez skalno pobočje.

V ozadju se mi ves čas kaže zašiljeni vrh Tolminskega Kuka.

Steza se zdaj razcepi.
Levo proti Migovcu, (1881m), desno tik pod Škrbinsko ploščo proti sedlu Škrbina.

Škrbinska plošča, ravna kot športno igrišče. Le nagnjena je. Škoda!

Steza zaide tik pod mogočne sklade Škrbinske plošče. Nelagodje me obide, ko gledam razpoke med skladi in pomislim, da bo nekoč to skalovje zdrsnilo v dolino.
Bo to naslednji trenutek ali čez tisoč let?

Takoj za Škrbinsko ploščo se pot dvigne po dolgem, strmem melišču. Moram dobro zagristi v kolena, da se povzpnem do sedla Škrbina, (1910m).

Tik pod robom grebena, me (poškodovani) mejnik spomni, da sem na Rapalski meji.

Končno na sedlu! Fotografija komaj lahko ponazori lepoto krajine, ki se mi naenkrat odpre čez sedlo. V soncu bleščeče Bohinjsko jezero, Komarča, Rjava skala s hotelom Vogel, na obzorju pa Karavanke in Kamniške Alpe.

Ko se ozrem bolj levo, se mi prikaže še Triglav s sosedi.

Pogled s sedla desno: Greben Vrha nad Škrbino. Zanimiva, vendar zelo zahtevna smer pelje čez Vrh nad Škrbino.

Sledi prečenje pobočja Podrte gore.
Da se res podira, pričajo sveže nasute skale, ki zasipajo stezo.

Z varne razdalje si bolje ogledam podirajočo goro.
Kljub očitnemu nenehnemu krušenju skal, bo minilo še precej let preden se bo čisto podrla.

Prečim pobočje M. vrha, (2015m).

Pred mano sta Zeleni vrh, (2052m) in Tolminski Kuk, (2085m).

Za Malim vrhom se pot dvigne na sedlo: Pogled na Komno, ki jo je zasenčil temen oblak.

Na pobočju Zelenega vrha. Pred mano se dviga vrh Tolminskega Kuka.

Pogled s sedla med Zelenim vrhom in Tolminskim Kukom. Od Triglava se v širokem loku spušča Dolina Triglavskih jezer in se odpre čez Komno tik pred obiskovalčevimi očmi.

Tik pred ciljem.

Iznenada ugotovim, da se izza vrha naglo dvigajo gosti oblaki. Slutim, da bodo težave.

Do možicljev na vrhu je le še nekaj korakov.

Slutnja se je uresničila. Gost oblak, mi zapre pogled proti zahodu.

Pogled proti osončenemu Tolminu je še odprt. Delno ga zakriva temni vrh Grušnice. Stari del mesta se stiska ob Tolminko, ki se tik zatem zlije v Sočo, stisnjeno pod Bučenico. Že pri sotočju se Soča začne širiti v Mostarsko jezero, delno vidno izza Bučenice.

Pogled na razmetano hribovje Komne. Na obzorju sta osončena Mangart In Jalovec. Na levi: Bavški Grintavec, ki ga ravno zakriva oblak .

Oblaki se za trenutek odprejo proti zahodu. Na desni lahko le slutim vrh Mahavščka skozi raztrgani oblak. Na levi podobno Mohorja. Za njim je osončeni V. Lemež, ki se dviga nad (skritim) Krnskim jezerom. Za vrsto vrhov na obzorju bom šele moral ugotoviti imena.

Smrečje: Strmal ki obkroža zatrep doline Tolminke in njen izvir.

Posreči se mi posneti tudi Vrh nad Peski in temni vrh Krna za njim

Kmalu me objame gost, temni oblak, da vidim le še skale okrog sebe. In lahko posnamem le še: Avtoportret z mejnikom. - Kot na vsakem vrhu vzdolž Rapalske meje je tudi tu mejnik.

Varnost mi veli naj se umaknem z vrha!

Ko se spustim po pobočju, se mi obzorje spet odpre proti vzhodu.

S Kuka imam lep razgled na prehojeno pot. Od leve se vrstijo: Zeleni vrh, Podrta gora, Vrh nad Škrbino in (zasenčeni) Vogel.

Res ne pomnim, da bi že kje videl tako na gusto zasejane planike. Očitno je tura bolj redko obiskana.

Še ena krasotica s teh bregov: Triglavska roža, čudežna zdravilna zel iz legende o Zlatorogu,

Spet sem na pobočju Zelenega vrha. Zelenega je sicer na njem le toliko, da je lahko dobil ime.

Pred mano sta Podrta gora in Vrh nad Škrbino.

Ponovni pogled s Škrbine na jezero; tokrat ob večerni osvetlitvi zahajajočega sonca.

Spust po melišču do Škrbinske plošče. Lahko bi preštel letnice na njej (ali morda tisočletnice), kot na kakem starem panju.

Temni oblaki se podijo nad mano, vendar mi ne delajo težav. Celo dodajajo nekaj slikovitosti mojim posnetkom.

Pogled na osončeni Tolmin s pašnikov planine Razor. Oblaki se ves čas zadržujejo le nad vrhovi grebena.

Pod mano je soteska potoka Zadlaščica, ki v svojem toku tvori globoka korita in znamenite skakalce.

Tura se izteka. V gozdičku pod Žabiškim Kukom se skriva koča. Pred mano so pašniki in hlevi planine Razor.

JULIJSKE ALPE – VZHODNI DEL 1:50.000. Izdala Planinska zveza Slovenije 1996Dovoljenje za uporabo kart: Štev.: ZO/P-0002 z dne 03. 01. 2008Planinski zvezi Slovenije se zahvaljujem za dovoljenje uporabe zemljevidov. Kljub požrtvovalnemu delu planinskih delavcev je mogoče, da bodo uporabniki karte našli posamezne odseke poti tudi v slabšem stanju. Zaradi varnosti je priporočljivo, da se planinci informirajo o dejanskem stanju poti v planinski postojanki ali pri območnem planinskem društvu.>
<td style=

Po slabi uri hoje vzdolž gozdne ceste, ko se dan že preveša v noč, spet zagledam svojega zvestega konjička.

.

Nazorno prikazan potek poti si lahko ogledaš na zemljevidu.

Med vožnjo mimo planine Kuk, se ne morem upreti skušnjavi, da bi posnel še ta prizor.

Izstopajoči vrh je Migovec. Za njim je že precej zamegljen greben Spodnjih Bohinjskih gora.